V osmih letih, kolikor jih šteje tretja generacija Kijinega picanta, so ga že dvakrat malo polepšali in izpopolnili. Oblikovno pred dvema letoma, lani pa so malčku dodali nov 1,2-litrski bencinski motor, seveda atmosferskega. 3,6 metra dolgo mestno vozilo je kljub petim sedežem namenjeno prevozu dveh potnikov.

Zakaj naj bi Kia picanta s termičnim motorjem rinila v četrto generacijo, če ta petvratni hatchback predstavlja vse, kar je še ostalo od mestnih vozil pod štirimi metri? 

Šestnajst tisočakov in pol je cena picanta ob plačilu z gotovino. Za majhno in preprosto vozilo, ta znesek ni majhen. Je pa prav majhnost eden od njegovih adutov, poleg prijetne oblike, lahkotnega upravljanja, statistično potrjene zanesljivosti, sedemlene garancije … 



Sedež za meter devetdeset visokega voznika še ni pomaknjen povsem nazaj 
2,4 metra dolgo medosje naj bi zagotavljalo dovolj prostora v kabini, vendar ga ne. Potniki zadaj (pravzaprav potnika) so odvisni od velikosti obeh spredaj, tam pa se lahko dovolj udobno namestita celo dvometraša.

Za mestno in primestno uporabo naj bi 255-litrski prtljažnik zadoščal, s položenima naslonjaloma (60/40) naraste na 1.010, seveda pa upoštevamo, da za malčke veljajo drugačne norme. Plošča na dnu pokrova skriva opremo, potrebno za popravilo predrte pnevmatike. 

Palec gor 
•    Med izbirnimi oblikami instrumentne plošče nam je bilo všeč številčno prikazovanje hitrosti in vrtljajev ter temperature hladilne tekočine in zaloge goriva s preglednimi razdelki. Vmes so potovalni računalnik (štirje prikazi porabe), prevožena razdalja, doseg, omejitve hitrosti … 

•    Pohvalimo vrtljiva gumba ob sredinskem zaslonu in osem pritisnih stikal takoj spodaj, da ni prav vse na dotik. Ogrevanje in prezračevanje še malo nižje se pa sploh v celoti upravljata z vrtenjem (3-krat) oziroma fizičnim pritiskanjem (2-krat). 

•    Pribor za popravilo gume je lepo razporejen v utore pod ploščo prtljažnika, tako da smo zraven namestili prvo pomoč, žarnice in trikotnik. S tem je 255-litrski prtljažni prostor v celoti na razpolago. 

Urejena notranjost brez izstopajočih presenečenj 
Armaturno ploščo in vratne obloge prekriva plastika, ki jo razbijajo površine kovinskega videza. Na primer prek armature, na volanu, okoli zračnikov, na prestavni ročici. Poleg umetnega usnja na volanu sta z videzom usnja prekrita manšeta prestavne ročice in pokrov med sedežema.  

Sedeži so oblazinjeni s sivo tkanino, širše vzorčene površine so obdane z gladkimi obšitimi robovi. Svetle šive najdemo na volanu, vzglavnikih in prek pokrova predala. V ročno klimatizirani kabini ne manjkata vhoda USB (A in C), utora za pijačo sta na konzoli in v sprednjih vratih, zadaj ju ni. Okna se upravlja električno s pridržanjem stikal, tudi zadaj s pomikom do dna. 

Kombinacija novosti in "starosti" 
Volanski obroč je neposreden (2,5 zavrtljaja), opremljen s stikali kot pri večjih in dražjih avtomobilih. V kontaktni ključavnici binglja ključ, med sedežema je dobri stari vzvod ročne zavore. Na armaturni plošči se razkazujeta barvna zaslona, vozniškega se upravlja s stikali na volanu, osrednji pa ni samo na dotik. 

Osnovno značilnost preglednega merilnega instrumenta predstavljata razločna digitalna oziroma številčna prikaza hitrosti in vrtljajev motorja. Sredinski zaslon je namenjen izbiri posameznih profilov, številnim nastavitvam, navigaciji, radiu, medijskim vsebinam, uporabi telefona … 


Kaj še ima in česa nima
Med varnostne sisteme spadajo ohranjanje na voznem pasu, opozorila za mrtvi kot in ob zmanjšani pozornosti, preprečevanje čelnega trčenja s prepoznavanjem pešcev in kolesarjev, samodejno zasenčenje … Vgrajen je tempomat, voznikov sedež je nastavljiv po višini, ogrevani ogledali sta električno pomični. 

Picanto je postavljen na lita platišča, osempalčni osrednji zaslon deluje kot vzvratna kamera, ima satelitsko navigacijo s sedemletnim posodabljanjem EU-zemljevidov, telefon se poveže z obema sistemoma. To sicer ne gre brezžično, brisalci se ne vključijo samodejno, volan ni nastavljiv po osi, svetloba žarometov je halogenska, ogledalci in sovoznikov predal niso osvetljeni, zato pa sta oba vhoda USB.

Peta prestava za avtocesto in mesto 
V picantu smo se vozili največ v dvoje, sicer pa komaj verjamemo podatku, da bi lahko naložili dobrih 400 kilogramov. Prazen avto v mestu deluje kar živahno, če bi volanu namenili še pol zavrtljaja več, bi verjetno obrnil na manj kot 9,4 metra. 

Bencinski motor z ročnim petstopenjskim menjalnikom diha atmosferski zrak brez turbine in pomoči elektrike. 79 "konjev" pri 6.000 vrtljajih zlahka obvlada manj kot tono težko vozilo, celo z občutkom lahkotne živahnosti, čeprav je največji navor sorazmerno visoko (113/4200). 

Indikator (številka in puščica) se tudi šali 
Prestavna razmerja so seveda izračunana ob optimalni porabi goriva, vendar presenečajo. V četrti prestavi naj bi že pri 1.600 vrtljajih menjali v peto in nadaljevali s 50 na uro pri 1.300 vrtljajih. Torej bi z avtoceste pridrveli v mesto in ob upoštevanju omejitve hitrosti kar ostali v peti prestavi. 

Po eni strani je jasno, da indikator lovi WLTP-porabo in sili k prestavljanju pri pičlih vrtljajih, pri tem pa večkrat dela na pamet. Med vožnjo navzgor smo v tretji prestavi vozili z 2.200 vrtljaji, sistem pa je predlagal, naj vozimo v peti. Verjetno bi se našel kdo, ki bi temu verjel … 

Bi imeli avtomatski menjalnik? 
Ob dejstvu, da se picanto v naselju lahko vozi v peti prestavi, je vprašanje morda neprimerno. No, za voznike, za katere najnižja mogoča poraba goriva ni prva misel med vožnjo, je odgovor: ne, ne bi. Avtomatskega menjalnika sicer na domačih cenikih sploh ni, osnovne podatke pa lahko najdemo drugje. 

Prvi ne je zaradi več kot treh sekund zamude pri pospeševanju do sto na uro, drugi ne pa zaradi znatno večje porabe goriva. Po podatkih o porabah po proceduri WLTP naraste od 5,0 z ročnim menjalnikom na 6,7 z avtomatskim. Lahko dodamo, da ne predolga ročica menjalnika lepo teče, čeprav mehko in hkrati natančno brez napake. 

Kaj picanto zmore? 
13,1 sekunde naj bi trajalo pospeševanje do stotice, po ravnem pa naj bi šlo do 165 na uro. Natančnost merilnika smo preverili pri 50, 90 in 130 na uro, pri čemer je napaka znašala kilometer in pol. Na avtocesti smo ga gnali med 131 in 132 na uro, kar se dogaja pri 3.400 vrtljajih z zmernim hrupom, kjer naj bo radio za stopnjo glasnejši. 

Pri veliki hitrosti je picanto na 2,4-metrskem medosju za čuda dovolj miren ali pa ni bilo dovolj vetra, ki bi mu kvaril stabilnost. Nobenega dvoma pa ni pri ocenjevanju zanesljivosti med podeželskimi ovinki. Vzmetenje (MacPherson in torzija) je kot pri večini malčkov trše, tako da tudi na visokih in ne preširokih gumah (175/65) lepo požira ovinke. 

Testna poraba znaša 5,25 litra na sto kilometrov 
32,14 litra smo natočili po 612 kilometrih, torej smo 35-litrski rezervoar skoraj izpraznili. Naši testni kilometri so bili kar hitri, saj je povprečna hitrost znašala malo čez 50 na uro. Picanto pri stalni hitrosti 130 na uro porabi od 5,5 do največ šest litrov. 

V realnem prometu na avtocesti s tempomatom na 132 smo vozili s povprečno hitrostjo 97 na uro in namerili porabo 5,1. Na podeželskih vožnjah se poraba vrti okoli 4,5 in ne doseže povprečja petih litrov, medtem ko poraba pri mestni vožnji znaša največ šest litrov.

Za ogled originalnega članka, prosimo, kliknite TUKAJ!