Odkrito rečeno, ko sem se navadil nanj in na njegove omejitve, me nič na in v njem ni pretirano motilo. Brez dvoma je poudarek na prostornosti potniške kabine, delno žal tudi na račun prtljažnega prostora. Dovolj je široko in dolgo, da je šel vanj moj »veliki« skiro, le z višino me ne prepriča, ako si zamislim štiričlansko družino, ki se poleti odpravlja na morje. Gabariti so pač takšni, kot so. Sprejmi ali pusti.

Dejal sem, da je udobje visoko na prvem mestu. Sportage se prijetno pelje, podvozje je ravno prav mehko, da ne čutiš vsake luknje, a se tudi ne ziblje kot ladja po prevoženi hitrostni oviri. Asistentov je cel kup, z izjemo »določevalca« hitrostnih omejitev, katerega delo je pod vsako kritiko, drugi delujejo vsaj dobro, če ne celo odlično. Mimogrede, pri Kii mi je še posebej všeč prikaz slike desne ali leve kamere ob pritisnjenem smerokazu na digitalni instrumentalni plošči. Ko se navadiš, te zna rešiti v kakšni nepričakovani nevarni situaciji.

Zunanji videz je drzen in obenem prilagojen »floti« s poudarkom na električne modele. Nisem imel občutka, da bi se kdorkoli ravno oziral za mano, a po drugi strani ni težko ugotoviti, da je videz dovolj inovativen in unikaten ter daleč od generičnega, s katerim nas želijo navdušiti kitajski avtomobili različnih znamk. Oblikovanje notranjosti gre bolj v smeri kombinacije temnih in svetlih odtenkov, prestižnega videza in udobja. Posledica digitalizacije je prenos upravljanja z manj pomembnimi sistemi na zaslon infozabavnega sistema, a so ohranili vrstico, sicer je tudi ta digitalizirana, za upravljanje klimatske naprave z dvema čisto pravima vrtečima gumboma. Nekaj težav sem imel le z iskanjem načina prilagajanja zvoka brez uporabe tipke na volanu. Skrit je v omenjeni vrstici. Ko se dotakneš točno določene površine, se njena namembnost spremeni v upravljalnik zvočnega sistema in obratno. Ko razmišljam za nazaj, to sploh ni slaba ideja.

Pogosto poslušam, kako veliki in v vseh pogledih napredni zasloni so vgrajeni v sodobna vozila. Mar je res pomembna velikost? Pa ne govorim tega, ker Sportagova ne sodita med največje (niti najmanjše). Tehnični podatki v tem primeru povedo bore malo. Pomembneje je, kako hitro se zaslona prižgeta, kako je urejena struktura okolja in kako hitro dojamemo, kje je iskana funkcije. Tozadevno je Sportage na varni strani, pa še kakšno aplikacijo lahko naložiš v infozabavni sistem, ki seveda podpira Android Auto in CarPlay. Tu je še prikaz informacij na vetrobransko steklo, HUD zaslon, za katerega menim, da ga bo prej ali slej brez dodatnega plačila imel vsak avto!

Groba ocena je, da vozne lastnosti niso slabe. Moči ima bencinski motor dovolj, samodejni menjalnik pa deluje v mejah pričakovanj. Ker ni nikakršne »električne« pomoči, moraš ob hitrem pospeševanju seveda počakati, da se vse skupaj zavrti in avto skoči. Glede stalnega štirikolesnega pogona imam mešane občutke. Sportage je morda na prvi pogled športni terenec, a v resnici je daleč od tega. Obut je v normalne pnevmatike, kar v kombinaciji z ne prav veliko oddaljenostjo od tal ter vstopnim in izstopnim kotom ne obeta varne vožnje po pravih brezpotjih. Izkaže pa se v legi na cesti, ko voziš hitreje in v obnašanju na spolzkih, zasneženih in blatnih površinah. Takrat pride prav gumb za »zaklepanje« štirikolesnega pogona, ki vsem kolesom nameni enako moč. Običajno jo sistem samodejno prilagaja.

Za ogled celotnega, izvirnega članka, prosimo, kliknite TUKAJ.