KIA SORENTO 2.2 CRDi 4WD

Davno je že tega, ko sem sam vstopil v KIA salon v Ljubljanskem BTC z očmi prilepljenimi na rabljenega Sorenta prve generacije. Po uspešnih pogajanjih sem se dva dni kasneje z njim tudi odpeljal iz salona in naslednje 3 leta odkrival pota in brezpotja Balkana. Prvi Sorento je bil terenski avto v pravem smislu, na cesti se je vozil kot tovornjak, na terenu presenetljivo sposoben v kabini pa skoraj depresivno dolgočasen. A bil je tudi zelo zanesljiv in če ga ne bi požrla rja, bi verjetno še vedno bil pri meni. Druga generacija je bila nato precej neizrazita, tretja je stopila opazno stopnico višje in četrta, no četrta je Sorenta postavila skoraj v premium razred. Nobene od kasnejših generacij nisem vozil tako, da je prenovljena 4 generacija moj prvi ponovni stik z njim.

Časi so se sicer močno spremenili a da je ena stvar ostala ista, mi postane jasno v trenutku, ko se usedem vanj. Sedež je še vedno postavljen visoko, »po kapitansko«, z odličnim pregledom naokoli. Tu pa se podobnosti končajo. V teh 4 generacijah se je Sorento odpeljal na dolgo, krožno, pot od terenskega vozila, ki se je več kot očitno oblikovno spogledoval z najpopularnejšim ameriškim izdelkom in nato preko neizrazito zaokroženega azijskega oblikovanja nazaj na ostri in pokončni ameriški dizajn. A pozor! Tokrat ima Sorento svojo lastno, namesto sposojene duše. Jasno je vidno, da je njegov namen ustrezati okusu ameriškega kupca, a je takšna samozavestna in pokončna forma vedno bolj priljubljena tudi v Evropi. S prenovo je Sorento dobil nove luči, ožje in bolj pokončne, ki še poudarijo samozavestno linijo maske. Všeč. To je tudi najbolj očiten zunanji znak prenove, notranjost je tista, ki pri Sorentu četrte generacije najbolj preseneti. A o tem malo kasneje.

S to generacijo Kia zelo očitno, tudi cenovno, želi mešati štrene premium razredu. Tako sem prtljažnik nabasal s smučmi za tek in sankami, ter zastavil smer proti Kranjski Gori. Zimsko zbirališče jugoslovanske in slovenske elite, ki se je v zadnjih letih ponovno prebudila in se počasi poskuša prebiti nazaj na renome, kot ga je imela 30 let nazaj. Seveda so tu avstrijska in italijanska smučišča, ki so med tem prevzela primat, a vseeno bo Kranjska Gora našla svoje življenje. Sorento ji je v tem smislu podoben, posega in nagovarja višje ešalone družbe, pri čemer se še vedno zaveda, da pri določenih stvareh nikoli ne bo mogel konkurirati uveljavljenim premium znamkam.

2.2 litrski dizelski agregat, stara šola, ni lepšega. V poplavi vsesplošnega zmanjševanja prostornin motorjev, je ta številka tako osvežujoča, da je težko povedati. Ker to pomeni tudi linearni navor in mehkobo, tako v prestavljanju kot v vožnji. In tukaj Sorento ne razočara, kar je vidno že na avtocesti. Sorento je skozi leta postal odličen potovalnik, vsaj dokler držite hitrost v okolici omejitev, nad namreč pride do izraza slabša zvočna izoliranost (v primerjavi z dražjimi tekmeci). Sedi se »na avtu«, saj so sedeži v terenski maniri postavljeni dokaj visoko. Delujejo kot udobni fotelji in voznik se v njih res dobro počuti. Sorento iz vozniškega sedeža deluje dovolj majhen in obvladljiv. Notranji prostor je presenetljivo velik, eden izmed »trikov«, ki so jih za dosego tega uporabili oblikovalci, je tanka vratna obloga (kar je podobno kot v prvi generaciji), po občutku pol tanjša kot na primerljivih avtomobilih.

Celotna kabina je odlično sestavljena, brez čričkov, na otip deluje zelo kompaktno in kvalitetno. Oblikovno je KIA seveda v teh desetletjih, ki ločujejo prvo in zadnjo generacijo naredila naravnost gromozanski skok. Interier je, vsaj zame, eden bolj zanimivih in dobro narejenih kar jih lahko najdete. Ničesar preveč, a z dovolj detajli, ki zadovoljijo še tako zahtevne oči.

V prenovi je bil sicer kokpit konkretno digitaliziran, tako da sedaj delovno okolje predstavljata dva, brezstično povezana zaslona pred voznikom in opravilna tablica z dvojno funkcionalnostjo na srednji konzoli spodaj. Kljub temu, da ni dejanskih fizičnih gumbov, deluje presenetljivo dobro. Dvojna funkcionalnost pomeni, da s pritiskom na sredinski gumb preklapljate med bližnjicami in nadzorom klimatske naprave. Dobra in uporabna rešitev!

Še ena enostavna, a hudo priročna rešitev je tresenje vrtljivega gumba/selektorja prestave. Vsakič ko prestavite v vzvratno, nežno potrese in vam tako, da vedeti, da je vzvratna prestava vklopljena. Pride zelo prav, ko se človek znajde v situaciji hitrega manevriranja.

Ko smo že pri hitrem manevriranju, že na prvem krožišču je jasno, da avto ne bo športnik. Kot voznik sem imel občutek, da je visok in ozek, »top-heavy« bi rekli v navtiki, verjetno zaradi pozicije sedenja. Na srečo je to le občutek, Sorento vseskozi deluje zelo stabilen, tudi ko sva jo z nadpovprečno hitrim tempom rezala po magistralki do Kranjske Gore.  Med ovinki se čuti teža avtomobila, vzmetenje deluje uravnoteženo in stabilno, nagibanje je opazno a voznik nikoli ne  dobi občutka, da »orkester« ni uigran. Le ugriz zavor bi lahko bil bolj odločen, saj se na zaviranju čuti teža avtomobila, pa tudi stopalka zahteva zelo odločen pritisk. Poraba v mešanem ciklu se je gibala med 7.3 in 8.3 litra, z lahkoto pa se ga drži pod 8 litri. Hrup vetra se pokaže nad 130 km/h, kjer so se skozi volan tudi pričele čutiti zimske pnevmatike. Sedeži top, ergonomija top, upravljanje s stikali super.

Na »terenu«, do sankališč je bilo pač treba na kakšno gozdno cesto, se takoj pokaže, da bodo izven cest Sorentota tepli vstopni/izstopni koti, saj smo podrsali z odbijačem že pri prečenju malo globljih vodnih jarkov, ki so tu a tam prečili cesto. Na selektorju voznih programov imamo sicer tudi opcijo programov za terensko vožnjo, kjer izbiramo med programi Blato, Sneg in Pesek, a z novim Sorentom izven gozdnih cest v Sloveniji pač ne boste hodili.

Kia Sorento ostaja vrhunski avtomobil, a je v koraku s časom prešel iz terenskega avtomobila v vsestranski potovalnik, s katerim lahko brez težav prekrižariš Evropo in Balkan. Ker se je test odvijal v zimskem času, sem v tem cenovnem razponu pogrešal predvsem ogrevanje prednjega stekla in avtomatsko odklepanje vseh vrat, ko se približaš vozilu, ne da se je treba vedno najprej dotakniti voznikovih vrat. Malenkost, a opazna pri vsakdanji uporabi. Ah, da ne pozabim, Sorento lahko za sabo vleče do 2.500kg.

Za ogled originalnega članka, prosimo, kliknite TUKAJ!