Sorento ni ravno pogost na slovenskih cestah, večkrat srečujemo druge, manjše kie. Ta veliki športni terenec je bil letos močno prenovljen, še naprej pa ponuja tudi dizelski pogon. Karkoli si že kdo misli o tem pogonu, lahko rečem le, da se mu lepo prilega.

Po novem ima sorento veliko bolj zanimiv zunanji slog, s katerim se navezuje na oblikovni značaj električne družine te znamke. Dobro deluje in je drugačen od tekmecev. Tudi znotraj deluje všečno, med drugim zato, ker pri prenovi snovalci niso pretiravali z digitalnostjo. Saj ima podolgovat ekran z dvema zaslonoma in na sredinskem je marsikaj mogoče upravljati na dotik, toda vse bistvene funkcije imajo še naprej kolesca, gumbe, vzvode. To zadnje je intuitivno, dobro razporejeno in voznika ne bega, ne odvrača njegove pozornosti od ceste.


Tudi sicer je kia sorento zelo dobro opremljen avtomobil, ima skoraj odtenek premijskega pridiha, pa če mu to hočete priznati ali ne. Izvedba je opravljena na visoki ravni, materiali kakovostni. Kabina je prostorna, v dveh potniških vrstah (lahko dokupite še tretjo). Še posebej dobro sedita voznik in sovoznik, ki imata na voljo celo vrsto nastavitev, da niti po dolgi vožnji nista preveč utrujena. Zadaj prav tako ni slabo, naslonjala so tam sicer trša, ima pa klop vzdolžni pomik in nastavljiv kot naslonjal.

Prtljažnik je zajeten, je pa res, da je nekaj litrov skritih v prekatih dvojnega dna. Zadnjo klop lahko zložimo tudi z daljincem in v hipu pade v skoraj ravno dno. Žal je deljiva le v razmerju 60/40, glede na širok avtomobil bi pričakovali bolj koristno razmerje 40/20/40.

Sorento ni kolos, a je le velik avtomobil. Tako je 481 centimetrov dolžine v mestu kar veliko, še posebej pri parkiranju. Vzmeten je udobno, vendar dovolj čvrsto. Krmili se zelo korektno, a glede na maso 1,8 tone le ni rojen za piljenje ovinkov. Če pa se peljemo nekam dlje, je zelo udoben potovalnik. Na avtocesti se sploh počuti skoraj kot doma.

Model je na drugih trgih lahko tudi bencinsko-električni (priključni) hibrid, pri nas je na voljo dizelski pogon. To je 2,2-litrski turbo štirivaljnik z največjo močjo 142 kW in zajetnim navorom 440 Nm že pri 1700 vrtljajih na minuto. Če počasi pelje mimo vas, ni ravno tih. V kabini je mnogo bolje, ob zagonu se sicer rahlo strese, malce se ga še sliši pri počasni vožnji, potem pa vse manj.

Za prenos skrbi zelo dober, neslišen osemstopenjski samodejni menjalnik z dvema sklopkama. Kolesce za spreminjanje programov vožnje je dovolj veliko in priročno, a ga ne smete vrteti prehitro. Motor zmore veliko, ko želite, odločno in brez naprezanja pospešuje. Kar zadeva porabo, je v mestu ob ugodnem prometu računalnik kazal vrednost osem litrov na 100 kilometrov, ob bolj stoječem prometu tudi liter do dva več. Na avtocesti se je pri zmerni vožnji spustil na 6,5 litra, kar se mi glede na maso, pa tudi glede na hladno vreme in zimske pnevmatike ne zdi slabo.

Od tal je oddaljen 17 centimetrov. Ne deluje kot neki robusten terenec. Štirikolesni pogon je pač tu in se mi zdi za avtomobil takšnega tipa v zimskih razmerah dobrodošel. Na voljo je več programov za slabšo podlago, ki jih nisem preizkušal, bolj me je zanimal ekonomični vozni program, ki ga v nasprotju s kakim tekmecem pohvalno ni treba po vsakem zagonu motorja nastavljati na novo. Se pa ob vžigu in izklopu oglasi še kar zabaven glasbeni avizo, ki me spominja na napoved poročil na eni od komercialnih radijskih postaj. Sorento ima celo armado asistenčnih sistemov, ki večinoma dobro pomagajo.

Kijin veliki SUV ni poceni, še zdaleč ne. Najcenejši velja 57 tisočakov, testni je bil še kar nekaj dražji.

Za ogled originalnega članka, prosimo, kliknite TUKAJ!